Tukaj me najdete v vlogi urednice, ki je nabrala vse te ljudi. Sestra mi pravi, da sem tečna duša, ki ne mara fižola. Ko sem dobila svoje prve martinske, sem jih pucala vsak dan, deset let kasneje pa nikoli, držijo se še vedno. Rada imam vedno nove izzive, predane ljudi in topel čaj, a ne znam povedati niti enega vica. Zares sovražim zamujanje, še posebej, če sama zamujam, obožujem pa dobro knjigo in čokolado. Želim spreminjati svet, hoditi po njem z radovednimi očmi, odkrivati novo, še nepoznano in se zraven noro zabavati. Sebi in drugim najraje zastavljam vprašanje: “Zakaj?”.

Bi se ti rada predstavila, a je dvajset let težko strniti v par stavkov (ne predstavljam, kolikokrat težja bi bila moja naloga pri 80-ih). Trdno zastopam svoja stališča. Na prvem mestu kraljuje prijaznost do sebe in širnega vesolja. Verjamem, da se, ko delaš in misliš dobro, dogajajo čudeži. In eden teh je priložnost, da lahko v segmentu »Kje je tu most?« spodbujam širok pogled na marsikatero, morda celo »kontroverzno«, temo. Trudila se bom, da bodo dotična družbeno-kritična stališča podprta s teksti, ki si jih boš lahko prebral in interpretiral. Ker ga ni človeka, ki bi lahko mislil s tvojo glavo. Malo iz radovednosti in bolj iz želje po diskurzu si želim, da mogoče kakšno svoje stališče podeliš tudi z mano.

Na prvi pogled sem zelo zadržana in vedno oblečena v črno. Po eni strani je to res, saj dobrih 98 odstotkov moje garderobe predstavlja črnina.Sem nežna duša, ki ima še vedno problem s tem, kako natakarju normalno reči za račun. Prosti čas rada preživljam s prijatelji ob dobri kavi, še raje pa sem sama doma zavita v odejo z mačkom na levi strani, s psičko na desni in s papagajem na glavi. Skupaj z Ano in Zio vodim oddajo Študentenfutr, v kateri predstavljamo vse, kar je pomembno v študentskih letih, tu in tam pa lahko zasledite mojo plejlisto. Sem študentka komunikologije in tako lahko na radiu teorijo preizkušam v praksi, kar je zame izziv, spotoma pa še nabiram izkušnje.

Mojca – tradicionalno slovensko ime, sicer izvirajoče iz koroške regije, vendar dano dekletu iz Prekmurja. Mojca - študentka komunikologije, Mojca - na zabavah in družinskih kosilih rada odpira teme o teorijah zarote, Mojca – poleg izdelkov živalskega izvora slabo prebavlja tudi komercialno glasbo, družbeno neenakopravnost in slabo izvršene meme. Mojca – dekle, ki jo boš spoznal/a skozi oddajo Kampanja XY in plejliste.

Vprašanje “Kako bi se opisala?” mi je vedno sivilo lase (sicer še dejanskega sivega lasu nikoli nisem našla). Najraje imam poletne večere na kakšnem krasnem koncertu, ne maram pa sveže pokošene trave, ker imam alergijo na cvetni prah. Študijsko pot sem suvereno začela na Filozofski fakulteti in jo še bolj suvereno tam tudi prekinila, da sem jo lahko nadaljevala na kulturologiji. Ko imam čas zase, najraje preberem kakšno knjigo ali tri in si tako pokvarim spalni vzorec, ali pa širim svojo glasbeno knjižnico, ki jo z največjim veseljem vsiljujem svojim prijateljem v listanje. Vodim oddajo Ferštekeraj, kjer delam, kar imam najraje – pogovarjam se z dobrimi ljudmi o dobri glasbi.

Še ena kozmična duša, ki najlažje diha v gozdovih in v globokih pogovorih, ki gleda v morje, a ne skoči vanj, ki ima na jeziku rada okus zavzetosti in radovednosti, ki rada riše s prstom po zraku in se ne ustavi, ko ji rečeš, da to stori. Trenutno ima rjave lase in ve, da bodo nekoč sivi. Nagnjena je k temu, da sanja in zato se zaleti v steber pred njo. Ampak tehnično so stebri tako ali tako sestavljeni iz več niča kot nečesa, zato se ne ukvarja toliko z bolečo glavo, kot s tem, kako je možno, da takšna stvar kot je steber sploh obstaja. Drugače študira sinologijo in je ena od sovoditeljic segmenta kulture. V prostem času po papirju rada raziskuje svojo domišljijo in zato se ji po sobi lično valja kup popisanih listov, pa tudi nagnjenje biti z nosom v takšni ali drugačni knjigi ima. Vedno je pripravljena na pogovor o družbenih problematikah in še vsem vmes.

V družbi sem tista, ki pozna »vsazga ta tretga«, ima preveč sestričen in bratrancev za obe roki, ki bo tudi tebe najbrž prej ali slej ogovorila in leta od enega znanca do drugega. Obožujem dobro hrano (in se je ne branim), cenim kvalitetno glasbo in pogovor, ne maram pa počasnih trol, paprike in oliv. Super se imam, ko se mi veliko dogaja, a imam rada tudi svoj mir. Ko imam čas, se mogoče spravim v hribe, plezam, lahko sem »couch potato« ali pa enostavno berem knjigo. Rada potujem, poizkušam, odkrivam in se učim novih stvari. Moja najnovejša obsesija so sobne rastline.

Na nerodovitni idrijski grudi zraslo dekle, prilagojeno na življenje v kotlinah. 

zvesto pijem kavo, rešujem križanke s kemikom, jem na kavču, maham s pestjo, govorim veliko, pojem glasno, ko je treba protestiram, načenjam politične teme ob družinskem kosilu, božam mačke, kuham curry, hodim na koncerte, ne vem kaj počnem, ampak vem o čem govorim. 

Ja, par mnenj imam, da me ne raznese jih raje zapakiram v oddajo Kampanje XY: 

Vedno sem pripravljena, da se naučim nekaj novega, bom pa prej dvakrat preverila če je res. 

Na misiji, da ugotovim, če lahko ''samo'' z govorjenjem v mikrofon naredim kaj koristnega...karkoli že to pomeni.

Rad imam nore ideje, šotore v naravi in pse vseh vrst. Ime mi je Matic in sem del ekipe Radio Basement. Bolj natančno, sem oblikovalec radijske vizualne podobe in urednik spletne strani. V ne-radijskem času sem študent industrijskega oblikovanja na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ter prav tako prizadeven tabornik s svojim vodom malo manjših tabornikov.

Nenehno ustvarjam tako ali drugače in si želim biti del kreativnih projektov. Ti me silijo v neznano okolje, mi nudijo prostor za rast, osvajanju novih znanj in spoznavanju neverjetnih ljudi.